:: PRIHOD NOVEGA ČLANA :: Pa sem se po doooolgih sedmih mesecih končno spet vsedla za računalnik in malo osvežila naše novičke. Po decembrskih izpitih sem namreč zaradi poteka nosečnosti imela odrejen počitek, saj sem Vida nosila izredno nizko in zaradi strahu pred prezgodnjim porodom večino dni preležala. Tudi skrb za pse in sprehode je v celoti prevzel Janez. Torej... Vid se je rodila 2. 3. 2023 ob večernih urah, tri tedne prezgodaj. Ampak s svojo velikostjo 54 cm in težo 3860 g na srečo ni potreboval inkubatorja. Popadki so se začeli sami in se tekom dneva res intenzivno stopnjevali, zato sem bila kar hitro sprejeta v urgentni blok, saj je bil zaradi Julijinih težav pri porodu pri Vidu v naprej planiran Carski rez. Seveda tudi tokrat ni šlo čisto brez komplikacij, saj so se pri vstavljanju spinalne analgezije pojavile težave in je v kanal nazaj butnila kri, zaradi česar so vse takoj prekinili in me dali v splošno anestezijo. Noč je bila res naporna, saj so me zaradi strahu pred hromostjo zbujali na cca pol ure do uro, da sem "migala" z nogami in rokami. Po cca 24 urah sem se šele bila sposobna za res kratek čas postaviti na noge. Težave se nekoliko kažejo še sedaj saj imam še zmeraj nekaj težav z vstajanjem in hojo... Prvi mesec pa so se mi pojavljale tudi močne vrtoglavice in klecanje nog. Ampak meni je bilo najpomembnejše le to, da je moj mali Videk v redu. Zadnje tri mesece lahko opišem le kot nekaj najlepšega in neprecenljivega kar se mi je zgodilo v življenju! Vem, da pravijo, da je pri drugem lažje. Res je, saj veliko stvari že veš. Ampak je pa tudi Vid povsem drugačen dojenček kot je bila Julija. Umirjen, vesel, nasmejan... Trenutno sta ves moj čas in energija namenjeni izključno moji družini, s katero ogromno časa preživimo v naravi. Zato so vsi naši pasji treningi zdaj na stranskem tiru. Seveda redno dobivam vprašanje kako je Julija sprejela bratca in kako so ga sprejeli psi? Vsi super! Le želela sem si lahko, da bi bilo tako kot je. Erc je bil sicer od začetka mesec in pol pri mojih prijateljih, saj nisem vedela kaj pričakovati. Moči, energije in časa pa nisem imela, da bi se posebej ukvarjala še z njim in nisem želela, da bi se zgodilo isto kot se je pri Juliji. Zato sem ga še pred Vidovim prihodom domov za ta čas umaknila iz krdela. Bila je res težka odločitev in mi ni bilo vseeno. A vedela sem, da bo to zanj v dani situaciji najboljše, dokler sama ne bom toliko pri močeh, da bom spet lahko skrbela zanj. Za Cooperja sem vedela, da ne bo težav, saj ima res rad otroke in tako potrpežljivega psa kot je on le težko še kje najdeš. Za Raya pa nisem vedela kaj pričakovati, saj z dojenčkom še ni imel stika. Ampak ves strah je bil povsem odveč, saj je Ray od prvega trenutka, ko ga je spoznal čisto navdušen in izredno nežen do njega. Tudi ob povratku Erca je bilo vse v redu. Erc tokrat ni nič živčen, mirno sprejema malega in tokrat je postal tudi zelo zaščitniški. Julija pa Vida obožuje! Od prvega dne, ko sva ji povedala, da bomo dobili dojenčka (tokrat sva spol skrivala vse do rojstva) je bila res navdušena in je nanj komaj čakala. Do njega je res pozorna, vse mu razloži, vse bi delila z njim (no, le mamico je bilo prvih 14 dni res težko deliti, saj je po njeno Vid čisto preveč "visel na joški" kot je sama rekla), vsako stvar mu pokaže, vsakič ko ga vidi (zjutraj, po vrtcu, zvečer pred spanjem) mu hitro pritisne enega poljubčka in mu pove, da ga ima rada. Vsekakor se je zelo spremenil naš že ustaljen življenski ritem, prostega časa je bistveno manj oziroma ga skoraj ni Ampak je vsak dan nekaj posebnega! Radi se imamo in vsi smo zdravi, kar je od vsega res najbolj pomembno!