ŽIŽA, 45 cm, 12 kg (11. 11. 2001 - 28. 9. 2012)

Žižo sem dobila le nekaj tednov kasneje, ko nam je zaradi zasuka želodca poginila ovčarka Neda. Dobila sem jo pri sošolki iz srednje šole. Spomnim se, da je mami razlagala, da bomo imeli kratkodlakega psa, razmišljala je o bokserju, meni pa psi s potlačenimi gobci res nikoli niso bili posebej všeč. Kakšna izjema še, a imela ga ne bi. Nato je bilo veliko govora o pudlju (češ, ker ne pušča dlake). No tudi ta pasma me ni preveč pritegnila. Ravno v tistem času pa je sošolkina psička imela doma 9 mladičkov in med njimi sta bili dve psički, kar je bil za novega psa "pogoj". Eno izmed njiju sem izbrala jaz. Zakaj so me tako pritegnili ne vem, želela sem si le svojega psa, ki ga bom sama izbrala in se sama z njim ukvarjala in bo samo moj. Znanja o psih nisem imela, o tem kako se izbira psa, sem vedela še manj... Če danes pomislim za nazaj sem izbrala mladička iz najbolj groznih razmer in čisto premladega. Psička je bila skupaj z mladički nekje zunaj na mrzlem, privezana na verigo, mladički seveda brez osnovne primarne socializacije in oddani so bili čisto prezgodaj, saj sem Žižo pripeljala domov pri starosti 5. tednov. Torej vse tisto, od česar bi v zdajšnjih časih dobesedno "tekla stran" oz. mi ne bi padlo več na pamet, da bi iz takih groznih razmer vzela mladička, saj se zdaj zavedam kaj vse to prinese za seboj. Takrat tega nisem vedela. Ampak z Žižo sva kolikor hitro lahko, že odšli v malo šolo, kjer so naju naučili veliko (predvsem mene), prebirala oz. kar požirala sem vse možne pasje knjige in takoj, ko sem lahko, sem se začela z njo tudi bolj aktivno ukvarjati. Najprej sva začeli s šolanjem za reševalnega psa. Priznam, da Žiža ni bila najbolj iz pravega "testa" za to delo in mi je požrla kar nekaj živcev in energije. A jaz sem bila trdno odločena, da bo ona reševalni pes. Kdaj? Nisem vedela, vedela pa sem, da bo... A po kakšnih treh letih, kljub rednim treningom in delu tudi doma nekako napredkov ni bilo, vsaj ne takšnih kot sem si jih jaz želela. Zato sem vso njeno energijo, voljo do teka, skakanja in njeno hitrost, (po tem, ko me je oči že pred tem nekaj let prepričeval za ta šport) prenehala z reševajem in res odšla z njo trenirati agility. Od takrat naprej se je med nama stkala ena posebna vez. Žiža je delala tisto v čemur je res zelo uživala, z njo pa sem začela uživati tudi jaz. Že po prvih mesecih treninga sem postala res nora na agility. Trenirali sva po 3x na teden, vmes pa se doma začeli še učiti ogromno različnih trikcev. Vsak dan sva bili res veliko zunaj, se sprehajali, rolali, vozili s kolesom, navajena je bila tudi na vožnjo z mestnim avtobusom in vlakom (ker izpita za avto še nisem imela, je bilo velikokrat to moje prevozno sredstvo na treninge in tudi kakšno tekmo)... Res me je spremljala povsod, ogrooomnooo sva hodili v hribe, na morje, in razne izlete. Težav s socializacijo zato nisva imeli nobenih. Do ljudi je bila indiferentna, ni jih ravno sovražila, oboževala pa jih tudi ni. Le poštarji so bili njena "šibka točka" in jih ni prenesla videti tako za ograjo, kot kjerkoli drugje! Do psov je bila načeloma v redu, nikoli ni bila nekaj ekstra igriva, ampak po nekaj napadih pa se je tudi do njih začela obnašati bolj "napeto" in v večini sva se jim kar izogibali, do psic pa je znala biti napadalna in se je hitro stepla. Zato sem na splošno izbirala poti, kjer sem srečevala čim manj psov in ljudi, da sem se izognila vsem konfliktom. Po naravi je bila drugače v redu pes, doma umirjena, neproblematična, ni ji bilo težko počakati sama, nikoli ni na nikogar od domačih zarenčala, ni bila teroterialna in zmeraj si ji brez težav tudi iz gobca vzel hrano ali igračo. Bila pa je precej "terierska", saj je imela zelo izražen lovski in plenski nagon. Od tega, da je v gozdu "mimogrede" zavila s poti in ušla za kakšno srno ali zajcem (sicer se je kar hitro tudi vrnila), je hotela loviti tudi mačke, vse miši, ki so ji na polju prekrižale pot, pa so seveda pristale na njenem jedilniku. Tudi za učenje je bila kar trmasta in na silo pri njej ni šlo nič. Če se je ona nekaj odločila, si se lahko dobesedno na glavo postavil. Zato je tudi uživala v agilityu, kjer je lahko res izrazila svoje nagone po teku in hitrosti. Najlažje je bilo z njo delati na kliker, saj je tudi zelo rada jedla in ji je hrana veliko pomenila. Ko sva pri njenih osmih letih zaradi lažjega artritisa končali z agilityem (kjer sva v vseh leti dosegli res oogroomnooo odličnih rezulatatov tako doma kot v tujini) pa sva, zato da je Žiža vseeno nekaj delala, nadaljevali z reševanjem... Moje sanje o tem, da bo postala reševalni pes enostavno niso "izpuhtele". In uspelo nama je. Žiža je v enem letu postala reševalni pes z narejenimi izpiti iz sledi, reševanja iz gozdov in ruševin, postali pa sva tudi članici REZ enote, kjer sva se nekajkrat udeležili reševalnih akcij, kjer smo iskali pogrešane ljudi v gozdovih. V vseh letih tekmovanj v agilityu, druženj, sprehodov, izletov v hribe in na morje sva bili z Žižo aktivni tudi v kinološkem svetu poslušnosti, natančneje Rally Obedienca, kjer sva naredili izpit iz RO I. in RO II. in se udeležili nekaj tekem. Naredila pa je tudi izpit iz BBh-ja, ki je v letu 2004 prišel v Slovenijo. Žiža je bila drugače od vseh družinskih članov najbolj navezana na mojega očija. Vem, da kljub temu, da je bila moja in sem se z njo največ seveda ukvarjala jaz, si je ona za svojega izbrala njega. Takrat sem pač egoistično gledala na to, da je to moj pes in pika. Ampak do njega se je zmeraj obnašala povsem drugače, veliko bolj podredjivo in tudi na sprehodih on z njo nikoli ni imel nobenih težav. Vsako jutro, ko ga je samo slišala, da je vstal, je že cvilila pri mojih vratih in na vsak način hotela k njemu, da jo je vzel s seboj na sprehod. Bila sta bolj povezana kot sva bili medve. Najbolj sem se tega zavedala, ko sem se iz Ljubljane odselila in jo vzela s seboj... Postala je drugačna. Bolj umirjena in hkrati bolj "odsotna". Verjamem, da se je njeno zdravje v nekaj mesecih tako zelo načelo ravno zaradi te žalosti, ker sem jo odpeljala. Ampak, to vem danes... Ko gledam za nazaj... Ko pa je k naši hiši prišel Erc, nas je Žiža zelo kmalu zapustila. Zaradi odpovedi jeter ji žal ni bilo več pomoči in sem jo mogla odpeljati na evtanazijo. Bilo mi je grozno hudo, res sem jo imela rada, bila je moj prvi pes, ki sem si ga tako neizmerno želela in ona je bila "kriva" za vse kar se mi je dogajalo v svetu kinologije in, da sem lahko uresničila svoje otroške sanje in se začela ukvarjati s psi. Upam, da se imaš lepo tam za mavrico Žižika moja!

MAWLCH ERC - ERC, 59 cm, 20 kg (23. 6. 2012)

Ko sem imela še Žižo in bila zelo aktivna v agilityu sem si nato dooolgooo časa želela še enega psa, a mi ga doma preprosto niso dovolili. Moja prva "ljubezen" so bili Border Collie-i in Shetlandski ovčarji. A takrat sem bila še daaaleč od svojega prvega Borderja in še dlje od svojega prvega Sheltija. Ker sem na tekmah agilitya srečevala veliko bevskajočih in prestrašenih Sheltijev, sem se nato osredotočila na Borderje. Vedela sem, da je to zelo aktivna pasma, ki rabi veliko zaposlitve, zato sem bila vseeno v dilemi ali ga bom "zmogla" ali ne? In če mu bom dala dovolj zaposlitve. A je odločitev vseeno padla... Ko sva bila z Janezom na morju so se v tistem času skotili mladički, katerih vzrediteljico in Ercovo mamo Lacey sem poznala že od prej. Z Lacey je Jana delala reševanje, zato me je leglo še toliko bolj pritegnilo. A tokrat sem bila odločena, da hočem samčka. Zakaj? ne vem, ne me vprašat... Tako sem se odločila... In na svet je prišel, en in edini med 5 psičkami, moj Erc, ki sem mu lahko ime izbrala sama, saj so imeli drugače že vsi mladički določena imena glede na pomen, ki jih je izbrala Jana in mi zato dala na izbiro nekaj imen. Skotil se je ob 5:35 uri zjutraj s težo 360 g. Torej tudi tokrat nisem imela kaj zbirati a sem se v trenutku odločila zanj. Ne glede na barvo, velikost, karakter... Ko so bili stari 5 dni sem ga že prvič držala v rokah. Malo puhasto, najlepšo kepico. In ta puhek bo samo moj! Nisem mogla verjeti, da si bom kupila novega psa... Tokrat sama, v svojem lastnem domu... Bilo me je kar malo strah... Imeti dva psa - enega starejšega, ki pravzaprav mladičev ni preveč toleriral in enega mladiča, ki bo porabil in potreboval veliko mojega časa. A bolj ko je Erc rastel, bolj všeč mi je bil njegov karakter. Bil je pravo nasprotje moje Žiže. On me je od prvega dne, ko sem začela redno hoditi k vzrediteljici spremljal, hodil za menoj in me bil zmeraj res iskreno vesel, mi z mahajočim repkom, ki se ni nikoli ustavil ves čas lezel v naročje, da sem ga čohljala in mi prinašal igračke, da sva se igrala... Ni imel obstanka... In nima ga še danes... Njegov repek še zmeraj iskreno maha vsakič, ko me vidi in ko mu posvetim svoj čas. Zame je bil popoln mladiček in še danes, kljub vsem "napakam", ki jih ima je zame popoln pes! Po izgubi Žiže je bilo seveda tega časa še več in tako sva se vsak dan učila trikcev, poslušnosti, hodila na sprehode, izlete, se igrala... Ker so mi vsi govorili kako aktivni so Borderji in koliko časa moram zanj porabiti sem seveda poslušala njihove nasvete... A vsekakor se danes z marsikaterim od tistih nasvetov ne strinjam. Zakaj? Ker so Borderji res kot "mašine" ampak, bolj kot delaš, bolj, ko jih "teraš" več "nucajo" in v bistvu ni konca. V resnici pa predvsem potrebujejo zaposlitev možganov, strukturo, vodljivost in preusmeritev nagonov, če z njim ne paseš ovac za kar je bila pasma ustvarjena. A midva sva hodila tudi na pašnjo ovac. Dejansko se ti lahko zgodi kar se je v bistvu meni: psa "preteraš"... Jaz sem ga, do te mere, da je sicer res oboževal delo, še zmeraj ga in vse aktivne sprehode a kljub vsemu se je začel ob pritisku (sploh, ko sem začela z njim hoditi na tekme) zapirati vase in zaradi stresa je postajal živčen. S tem pa veš, da pes ni srečen in, da težko shaja s to energijo. Zato se je začel "rušiti" ob vsaki stresni situaciji in je potreboval veliko časa, da se je sestavil nazaj. Seveda je temu botroval tudi njegov karakter, saj je bil Erc zmeraj zelo občutljiv pes na energije, zvoke in okolico, a bil pa je zelo odprt do ljudi. Enostavno oboževal jih je... In zato sva kljub začetku v reševalnih vodah, to delo zapustila in nato nadaljevala z delom pri terapijah in Erc je postal terapevtski pes že pri strosti 1. leta. Seveda danes lahko napišem, da je bilo tudi to prezgodaj. Mlad pes s toliko ljudmi in njihovimi energijami težko "hendla". Vsak je imel svojo energijo, svoje potrebe, svoje želje in včasih sem bila utrujena jaz, kaj šele pes. Takrat sva se zmeraj po terapiji odpravila v gozd, kjer je Erc lahko bil "le pes" in se tako sprostil. Terapije sva delala v različnih ustanovah (URI Soča, DSO krško, DSO Trebnje, OŠ Mihajla Rostoharja z otroci s posebnimi potrebami, v vrtcu Sevnica, branja v knjižnici Trebnje in Ivančna Gorica, Psihiatrični kliniki v Ljubljani, OŠ Šentvid, udeleževala sva se najrazličnejših dogodkov in predstavitev in zagotovo sem še kaj pozabila...) tako, da sva bila na tem področju dobrih sedem let res tedensko aktivna... Poleg terapij sva se res vedno veliko igrala in Erca sem naučila res oooogrooomnooo trikcev in ukazov... Zmeraj je bil izredno odprt za učenje, zelooo inteligenten in seveda učljiv, zmeraj je hotel le sodelovati z menoj, ne glede na to ali mu je bilo všeč ali ne, le da je bil z mano in, da sva skupaj nekaj počela. Enostavno oboževal je najin skupni čas! Če mu je bilo všeč, si mu to lahko razbral iz telesne mimike, če mu ni bilo, tega ni hotel tako izrazito pokazati, saj je zmeraj vse naredil, samo, da mi je lahko ustregel. Še danes je tako! On živi zame, v njegovem življenju zasedam prvo mesto le jaz in ne glede na to koliko psov sem pripeljala v hišo (mojih ali pa le tistih, ki se pri meni čuvajo) je sprejel vse, zame... da mi je ustregel. Po naravi je zelo igriv pes, od malega je odprt do vsega novega, in vsekakor je Erc en zabavljač, pravi klovn. Še zdaj, pri osmih letih in pol bi se skoz samo igral. Ker meni terapije niso bile dovolj in sem želela s psom delati še kaj "resnega", sva pri njegovem drugem letu začela trenirati klasično poslušnost in kasneje tudi FCI Obedience. Žal Obedience tekem pri nas ni, zato sva se, sploh po novih programih, ki so prišli v Slovenijo leta 2018, še bolj usmerila v klasično poslušnost. Z Ercom sva poskusila tudi z obrambo a seveda to ni bilo zanj in za njegov izrazito premehak karakter. Pod novimi pritiski se je seveda spet začel zapirati, zato sem vmes naredila tudi premor in zamenjala metode dela. Erc je bil glede klasične poslušnosti zame "poskusni zajček", saj sem bila v tem športu nova in sem tako poiskušala res različne metode dela, se učila z njim, kaj mu odgovarja in tudi katera od metod odgovarja meni in kaj prinaša rezultate - ne samo tiste na tekmah temveč predvsem življenske. Erc je bil prvi v Sloveniji, ki je naredil izpite po vseh treh novih programih (BGH1, BGH2 in BGH3), na tekmah šolanih psov pa je ves čas zasedal lepo število točk in velikokrat stal na najvišjih stopničkah. V svoji tekmovalni karieri je osvojil dva naslova državnega prvaka, en naslov državnega podprvaka, dva naslova pokalnega prvaka, bil je drugi na mednarodni tekmi v tujini in na regijskih tekmah osvajal najvišja mesta. Tudi v FCI Obedience sva na vseh treh tekmah v tujini osvojila najvišja mesta. Ampak zame je bil zmagovalec vsakič, ko je premagal tekmo, saj je s tem premagal sam sebe in svoj stres, da sva tekmo speljala do konca. Zato sem ga pri dobrih 7 letih in pol že upokojila od tekem in terapij, saj menim da je bilo tako pošteno do njega. Zasluži si mirno nadaljne življenje (kolikor ga lahko ima ob vsem našem tempu) ;) brez dodatnega stresa kot mu ga je predstavljala terapija in nato še intenzivni treningi in tekme. Saj kdaj še potrenirava, doma, za zabavo in z veseljem sodeluje... Prav vidiš iskrico v njegovih očeh, še raje pa se večkrat sama odpraviva v naravo, takrat je spet stari srečni Erc, ki ve, da je samo moj! Erc načeloma ni bil nikoli crkljiv v smislu, da bi bil kar v naročju in se stiskal... Se pa izrazito rad čohlja... Ves čas bi bil ob tebi, da bi ga samo čohljal in "gnetel" dlako... To je oboževal že od malega. V hiši je bil zmeraj umirjen, dejansko ne vemo da ga sploh imamo. Nikoli ni vzbujal posebne pozornosti, ni lajal in nikoli ni naredil nobene škode. Včasih si ga mogel prav poiskati, ker se je zavlekel kam pod mizo ali kakšno klop in tam mirno ure in ure spal. Do psov nikoli ni bil konflikten, on je pes, ki ima rad vse pse, če se psi le "normalno" obnašajo. Kakšnih ekstra "prepotentnih" samcev, ki bi radi skakali po njemu in ga hoteli podrediti, ne mara. Takrat verjamem, da bi se bil pripravljen tudi stepsti. A do zdaj se še ni, saj sem bila zmeraj jaz tista, ki sem takšno situacijo preprečila. Je pa zelo zaščitniški do mene, do svoje družine, ki jo predstavljamo vsi mi... Zdaj čuva tudi Julijo, s katero pa je imel po njenem rojstvu veliko težav. Jaaaaaaa, prav rada bi napisala, kako vesel je bil novega človeškega člana... pa ni bilo niti približno tako. Tokrat lahko napišem vse tisto "skrito javnosti", o čemer sem sama res težko govorila na glas. Ker me je bolelo, predvsem zaradi njega, ker si nisem mogla predstavljati kaj je doživljal. On, moj zlati Ercek! Paralo se mi je srce ampak on je imel s prihodom Julije resne težave! Sam s sabo in z vsem kar je mogel predelati. Ni bil ljubosumen, niti ni kazal ljubosumja. Najbolj ga je iztiril njen jok, sploh ni vedel kaj bi. In dojenčki jokajo... Sploh Julija je jokala veliko... Umikal se je po hiši, skrival, se tresel, ni se znal sprostiti... Po vseh letih sem spet "na plano" prinesla bokse, kupila sem še posebno ograjo, ekstra visoko, železno, za prišraufat v steno, da se ne bi slučajno kdaj odprla, premaknila, podrla... Za vsak slučaj. Ni bil napadalen do je, ampak šla mu je enostavno na živce, to se mu je videlo in večkrat ji je hotel pokazati zobe, če se mu je približala. Zato sem Julijo od malega učila, da je Erca zmeraj res pustila na miru. Seveda sem njegovo vedenje potencirala še jaz, saj sem zaradi situacije v kateri sem bila, iz dneva v dan postajala bolj živčna. Nisem vedela kaj bi, kako bi reševala, kljub pomoči prijateljice, ki sem jo večkrat poklicala za mnenje in pomoč, se kakšen dan enostavno ni izšlo. Ne časovno, ne energetsko. Bila sem utrujena tudi jaz, ne samo pes. Trajalo je skoraj eno leto, da sva z Ercom nazaj vzpostavila neko ravnovesje, da sva spet postala "midva" in, da sem imela spet nekoliko več časa in energije, da sem se mu posvetila in delala na tem, da se je lažje vključeval v našo dinamiko z Julijo. In lahko rečem, da nam je uspelo... Trajalo je ampak nisem obupala, ne nad njim, ne nad sabo. Danes so vsi tisti boksi spet pospravljeni, ograja je ostala, saj imajo tako psi lahko mir in se lahko umaknejo pred Julijo in vedo, da jih bo tam pustila pri miru a Erc ni več živčen. V miru se zna sprostiti, zaspati ne glede na zvoke, jok, vpitje, in vse ostalo kar otroci pač počnejo. Zdaj Ercek uživa v "penziji", igra se s Cooperjem in Rayem, hodimo na sprehode, izlete, na morje, velikokrat ga samega vzamem na kakšen potep po naravi, da sva lahko "spet midva". Ercek moj, ne glede na vse kaj sva dala skozi, in ne glede na to, da si bil daleč od "idealnega" psa si zame najboljši pes na Planetu in to boš zmeraj tudi ostal! En in edini! Zato me je letošnja zastrupitev strla, ampak sem vztrajala in, ker te dobro poznam, sem k sreči odreagirala pravi čas, saj sem vedela, da je nekaj hudo narobe. Od tistega četrtkovega večera pa do ponedeljka si bil na injekcijah, antibiotikih, tabletih za želodec... Ampak sva "pregurala" tudi to... Ostal si z nami. Sicer boš do konca svojega življenja na posebni dietni hrani, brez vseh priboljškov... Ampak ostal si z nami, tukaj, zdaj. Ni še prišel najin čas slovesa in verjamem, da imava pred seboj še veliko skupnih let čohanja in potepov. In pasja banda še naprej rabi vodjo, saj si od prvega dneva v pasjem krdelu ti šef! Najboljši si!

UPPER CARNIOLA COOPER - COOPER, 41 cm, 6,8 kg (21. 5. 2015)

Ajajajajajaj Cooperček, Kufletek, Kuple, Q... Ta pes je prišel z namenom,... Kakšnim? Ne vem čisto dobro, verjetno, da me je naučil, kako "ne zadaviš svojega psa", ki ti "spije vso kri" in "požre vse živce"... :) :) :) Pa pojdimo na začetek... Že nekaj let pred nakupom Cooperja sem se spoznala in spoprijateljila z Natalijo, ki ima vzrejo Sheltijev. Takrat sem že vedela, da hočem Sheltija. Zamislila sem si, da bi imela barve blue merl, a domov sem pripeljala dark sable. A pustimo barvo, še bolj mi je bil pomemben karakter. In prišel si na svet... Tokrat ste bili trije samčki in ena psička. Skotil si se ob 21 uri in kot četrti s težo 270 gramov in na svet prišel narobe obrnjen. Seveda si preglavice delal že od prvega dneva. :) Tudi Cooperju sem lahko ime izbrala sama. Bilo je leglo na "C". Nisem imela neke posebne ideje, dokler se ni ob vračanju iz Jesenic, ko sem bila pri Nataliji, mimo mene z res močno hitrostjo pripeljal en Mini Cooper. Haaa, evo pa sem imela ime... Za malega divjega psa, ki je ime dobil po malem divjem avtomobilu. Imela sem prvo izbiro in sem še zmeraj vztrajala, da hočem samčka. Zakaj? No zdaj že lahko rečem, ker mi karakterji samčkov bolj ustrezajo. Prepričana sem bila, da so manj muhasti, dokler seveda v naš dom nisi prišel ti. Od prvega dneva si bil najbolj glasen mladič kar jih pomnim, najbolj trmast, svojeglav, "predelal" bi nam pol hiše, če seveda ne bi obstajali boksi, in na sploh v tvojem slovarju ni bilo besed kot so "sodelovanje, vodljivost, umirjenost,..." Jaaap, bil si en tistih mladičkov, ki si ga kot izkušen vodnik v bistvu ravno ne želiš... Vsekakor pa si me ogromno naučil, kot še noben pes do zdaj! Prvo leto je bilo vse drugo kot mirno in tiho. V boksu si tulil, ko si bil sam si tulil, ko ni bilo po tvoje si tulil, ko smo bili na sprehodu, se tudi pod točko razno nisi držal krdela ampak te je bilo zmeraj povsod dovolj, vaje umirjanja sem s teboj res delala zelo težko, saj tudi besede "umiriti se" nisi poznal oz. nisi niti hotel poznati. Cooper volje do sodelovanja ni imel nobene, eno leto sem delala le na tem. Da sva sodelovala, da sva se sploh kaj naučila... Cooper je "special edition" verzija sheltija. Priznam, da sem se večkrat vprašala, kaj mi je bilo tega treba, ko pa sva se imela z Ercom tako fajn. Ampak po enem letu vsakodnevnega dela, potrpežljivosti, nepopuščanja in odločnega vodenja se je počasi predal in podredil. In začela sva tudi trenirati, kar prej skoraj ni bilo mogoče. Kakšen trikec sem ga že še naučila, kaj več od tega pa ne. Cooper je bil zmeraj zelo samosvoj pes, v bistvu tudi zelo egoističen in sodeloval je le takrat, ko je on res imel kaj od tega. Na srečo je bil vsaj požrešen (kar je še danes) in sem lahko vsaj s hrano nekaj naredila, ker je imel dovolj dober motiv. Nekega hudega plena ni imel, zato sva mogla tudi igro zgraditi čisto od začetka, naučiti sem ga morala prinašanja in na splošno sem mu mogla pokazati, da se je igrati z mano fajn in da ima seveda tudi on nekaj od tega. Njegov karakter lahko opišem z nekaj besedami: Izredno radoveden, poskočen, neučakan, zelo hiter in le na trenutke previden, a večino časa ponosen in neustrašen ter samovšečen, ter izredno glasen, ko mu nekaj ni všeč in ne more uveljaviti svoje volje, egoističen, po naravi pravi predrzen divjak... Ja vse to je Cooper. Do psov pa je bil zmeraj podredljiv in nekonflikten. Ravno tako do ljudi. Pes, ki ga zmeraj in povsod lahko vzamem s seboj, pes, ki razen s svojo eleganco in lepoto ni vpadljiv in ne vzbuja drugačne pozornosti kot le, da je vsem všeč zaradi svoje zunanje lepote! Sicer pretirane pasje družbe nikoli ni preveč maral, z Ercom se obožujeta in igra z njim mu je bila zmeraj dovolj. Z drugimi psi se res le redko ali skoraj nikoli ne igra. Pse, ki jih dobivam v varstvo ponavadi ignorira in se zmeraj dela, kot da ne obstajajo, nikoli pa se ne spušča z njimi v konflikt. A, ko sva zgradila odnos in začela bolj sodelovati, je postalo delo z njim zabavno. Pes, ki ni občutljiv na nič... Ne na zvoke, ne na energijo, ne na pse, ljudi... In tako je po svojem drugem letu starosti postal tudi prvi terapevtski pes v Sloveniji pasme Shetlandski ovčar, in terapevtski pes z R.E.A.D. licenco, s katerim sva redno obiskovala različne ustanove (OŠ Mihalja Rostoharja, kjer sva delala z otroci s posebnimi potrebami, Knjižnico Ivančna Gorica in Trebnje, DSO Krško, nepogrešljiv pa je bil predvsem na URI Soča v Ljubljani in Psihiatrični kliniki) kjer smo izvajali terapije s pomočjo psa. In končno sva začela tudi midva bolj resno trenirati poslušnost. Ko sva enkrat dobila najin "kontakt", je bilo z njim delati pravi užitek. In tako sva začela hoditi na izpite in tudi Cooper je bil prvi v Sloveniji, ki je v letu 2018 ob uveljavi novih programov, naredil izpit TP A1. In takrat sva začela hoditi na tekme. S tekmami in mojo živčnostjo on nikoli ni imel težav. In tako so tudi že prišli prvi rezultati, saj je Cooper dvakrat postal državni prvak in enkrat mednarodni prvak in tudi na regijskih tekmah zasedal prva mesta. Zdaj je zame super delovni kuža, s katerim res uživam v kakršnemkoli delu in treningih. Kontakt sva zgradila, igro sva zgradila in zdaj se ves čas že sam poteguje za mojo pozornost, samo da bi nekaj delal z menoj. Vsekakor pa se je najin odnos najbolj spremenil, ko sem bila noseča z Julijo. Takrat je Cooper vedel v naprej, da se nekaj dogaja... Od prvega dne moje nosečnosti se je hodil stiskati k mojemu trebuhu, ves čas mi je sledil in bil ob meni, kar prej ni nikoli počel. In takrat sem vedela, da bo z njim lažje. In je tudi bilo. Ko je Julija prišla na svet, jo je Cooper oboževal od prvega dne. Ves čas je hotel biti nekje v najini oz. predvsem njeni bližini in tudi kasneje bi ji dovolil vse (seveda sem jaz zmeraj pazila, da ga Julija ne bi preveč pocukala in da s psi nikoli ni bila sama niti minutke), zato je ograja ostala, da so lahko ločeni in imajo psi svoj mir kadar ga rabijo in želijo. Julija in Cooper sta neločljiva, zato danes lahko rečem, da je Cooper prišel z namenom, zaradi Julije. On je njen pes in ona je njegova, res sta povezana in tudi na sprehodih se Julija zmeraj "zagrebe" le zanj in njene prve besede so bile Kuka, Kuka, Kuka, kot ga kliče še danes. Doma je Cooper še zmeraj en tistih psov, ki ga imaš zmeraj pod nogami, ki mora biti nekje v bližini in središču dogajanja in, ki se še zmeraj težko umiri, ker ga vse tako zanima in je hiperaktiven 24/7. Zunaj pa se nas skoz drži, ne uhaja in ne zanima ga nič drugega kot njegovo krdelo... On je vsekakor maskota naše hiše, s katerim si nista niti dva dneva enaka. Ampak mali je CAR! Ostani tak mulc še naprej, ker te drugačnega itak ne poznamo in s tabo mirno ne znamo živeti. :)

UPPER CARNIOLA KEY TO RAY OF SUN - RAY, mladiček, 31 cm, 4 kg (13. 7. 2020)

In je prišel nov Sheltie... Ray se je skotil predzadnji ob 6:40 uri, kot peti mladiček od skupaj šestih. V leglu sta bila dva samčka in štiri psičke. Bil je med lažjimi, saj je imel le 164 gramov. V bistvu sem si Ziggyeve potomce (oče od Raya) ogledovala že nekaj let in Ziggy mi je pred 6 leti, ko ga je Natalija pripeljala iz Nizozemske takoj zlezel pod kožo, zato sem si želela njegovega mladička... Nič nisem bila ekstra odločena kdaj bo to, le želela sem si ga. Priznam, da v mojem planu nikoli niso bili ravno trije psi + majhen otrok, a saj vemo, življenje vsako stvar prinese z namenom. Ko mi je Natalija povedala za paritveno kombinacijo, sem se (kljub temu, da sem vedela, da ima vse rezervirano) takoj "zagrebla" za mladička... Priznam, da sem tokrat razmišljala o psički in tudi pogovor je tekel v smer, da vzamem psičko. Ampak očitno so mi usojeni samčki. Že po prvih slikicah, ko mi jih je poslala Natalija sem se zaljubila v mladička, ki ni imel skoraj nič beline (tisti, ki me poznajo, vedo, da mi psi s širokimi belimi ovratniki niso nikoli bili posebej všeč, zato ga tudi noben od mojih psov nima) in je imel izredno lep izraz in pobarvano glavo... Moje prvo vprašanje je bilo, ali je to psička? Ammm no odgovor po pričakovanjih: "Ne Vesna samček je. Vedela sem, da ti bo všeč, ker ni tako bel." In mi je bil... In od tistega dne naprej je bil rezerviran zame... Jaz sem ga hotela. In ga nato tudi dobila. Ray se je res lepo razvijal, všeč mi je bilo tudi, ker je bil ves čas nekoliko manjši, saj si želim malo manjšega sheltija kot je Cooper... In Ray je prišel v naš dom. Verjetno ne rabim pisat, da sem ime zanj spet izbrala sama. Le rodovniškega sva izbrali skupaj z Natalijo. Ray je od prvega dneva pravo nasprotje kot je bil Cooper. Tako umirjen, tih, neproblematičen, vodljiv, ves čas hodi za mano in mi sledi povsod, nekonflikten, zvedav, crkljiv (to je vsekakor moj prvi pes, ki obožuje biti v naročju in je pripravljen tam tudi (za)spati), zelo močan ima plen in igro, noben zvok ga ne moti, do mene in Erca je podredjiv drugače pa je zelo samozavesten. Do tujih ljudi je zelo indiferenten, kar mi je čisto ok... Tudi do tujih psov je tak. Doma pa se izredno rad igra z Ercom. Sta kot "rit in hlače". Cooper ga, po pričakovanjih sicer tolerira ampak nekega posebnega kontakta z njim noče imeti in Ray ga spoštuje. Zagotovo pa ima Ray močnejši karakter od Cooperja. Ko me ljudje sprašujejo o razlikah med njima, lahko rečem, da imam včasih občutek, da se sploh ne pogovarjamo o isti pasmi. Res sta si popolnoma različna. Včasih se pošalim, da je bolj podoben Ercu, le da ni tako občutljiv kot on in je bolj Borderski kot Sheltijevski. Zaenkrat več kot toliko ne morem napisati, vsekakor pa je "one in a milion dog", še en, ki je moj, ki mi je popolnoma podredljiv in zvest in se me ves čas drži in komaj čaka na skupno sodelovanje! Piščanček moj, the best si in vesela sem, da sem se vseeno odločila za tretjega psa, saj verjamem, da bo najino popotovanje polno dogodivščin in uspehov, ker si že danes najboljši mladiček, o katerem sem lahko le sanjala!