:: PA SMO NAZAJ... ::

Kje smo bili... Pravzaprav čisto nikjer... Doma... Ampak v zadnjih treh mesecih se nam je res tooooliko dogajalo, da kakšen dan nisem imela časa niti psov na sprehod peljat, kaj šele, da bi se lotila novičk na spletni strani... Kje naj začnem? Hmmm, na začetku, nekje januarja... V mesecu januarju sva imeli z Julijo en kup zdravniških pregledov v Ljubljani, nato sem pri veterinarju imela Raya, saj mu je bilo potrebno izpuliti mlečni zobek, ki ni in ni hotel sam ven, potem pa so se spet začele velike težavez Ercom, ki se mu je stanje iz tedna v teden spreminjalo... Žal kljub vsem testom, odvzemu krvi in UZ notranjih organov nismo prišli do zaključka kaj točno se dogaja (očitno gre za avtoimuno bolezen, sumi se, da mišično ali celo nevrološko) saj se njegovo stanje res včasih čez noč poslabša / izboljša. Moje zdravstveno stanje je takšno kakršno je, niti nimam časa, da bi bilo kaj drugačno ob vsem tem vsakodnevnem tempu. Napade še imam, morda v zadnjem času nekoliko manj pogoste, a se ne bom prehitro hvalila... Bolečine pa zato še zmeraj ostajajo in še zmeraj čakam na operacijo. Za piko na i vsega pa se je v službi hudo poškodoval še Janez, ki je kar en čas ležal v Ljubljanskem UKCju, nato pa bil po 14 dneh operiran - zdaj je že doma in pooooočasi mu gre na bolje. Zame to pomeni, da sem doma pravzaprav za vse sama (od začetka je bila Julija nekaj dni pri babici, zdaj pa sem se tudi že sama "ulaufala" v ta hitri tempo in dobra stran vsega je vsaj ta, da smo zdaj res veliko skupaj). Ercovo stanje se je nekaj dni nazaj sicer spet poslabšalo, in zdaj je še na dodatnih zdravilih in seveda strogem počitku. Cooper ostaja Cooper, maskota naše hiše, ki pa se je v tem času tudi že sprijaznil z Rayem in se že skupaj igrata in preganjata, pa tudi doma je nehal renčati nanj. Ray pa... mulc je prišel v puberteto in je seveda začel preizkušati svoje meje, ampak v našem domu ima to smolo, da mu jih ne bo uspelo preseči. Ostaja med majhnimi, kar sem si v bistvu res full želela saj ima le 33,5 cm in 4 kg. Drugače pa je res povsem drugačnega karakterja kot Cooper, skupnega imata trenutno le to, da se ne marata preveč vozit v avtu (Rayu je bilo en čas res slabo in je bruhal, zdaj se je to na srečo umirilo, Cooper pa od lanske prometne nesreče, ko me je iz ceste zrinil kombi in je bil on z mano v avtu, ne mara več skakati v avto) in oba, kot tipična predstavnika Sheltijev je treba večkrat dnevno opomniti, da bevskanje ni dovoljeno. Enega zunaj, enega pa v hiši... ;) Drugače pa, treniram kolikor mi sploh čas dopušča, če ne z ekipo pa vsaj doma...

Čeprav nas je spet malo zasnežilo, pa so tele slike iz meseca februarja, ko sem si po dolgoletni želji spet kupila povsem nov fotoaparat - tokrat Nikona D800 in ga je bilo potrebno seveda takoj tudi preizkusiti.